www.elektronik.si

[bbrane]

Kolega mi je prinesel radio na sliki brez zadnjega pokrova in vidim samo oznako ETR na skalni plošči. Radio je univerzalne serije U z elektronkami 2x UCH 21 in UBL 21. Na usmerjevalki ne vidim oznake. Magično oko manjka - glede na podnožje mislim da bi lahko blo UM 4 ali kaj podobnega.

Ali kdo pozna to zadevo oz. se priporočam za shemo. Mislim da je nekaj podobnega kot Vesna 45- vendar ta ima 4 valovna območja ( SV + 3x KV).

[lipa]

Made in YU, isto kot ta:

http://www.radiomuseum.org/dsp_hersteller_detail.cfm?company_id=13098

http://www.radiomuseum.org/r/elektrorad_izola_rs5.html

[Baginana]

Imam Ermine sprejemnike:
ERMA RS1
IZOLA RS5
PIRAN 58
KOPER S5A
Imam tudi fotografijo sprejemnika SSA, vendar tvoj radio ni nobeden od naštetih.

Imam pa prispevek, ki je izšel ob 65 letnici radia Koper. Glede na naštete tipe sprejemnikov, se mi poraja dvom o točnosti imen, saj se malo razlikujejo od imen, ki jih imam v svoji zbirki.

Ob 65. rojstnem dnevu Radia Koper smo se spomnili na to, da so v otroških letih naše radijske postaje v bližini Kopra izdelovali tudi radijske aparate. V Šmarjah so marca leta 1955 ustanovili tovarno Erma (Elektro-radio-mehanika). Razmeroma blizu je stala tudi tovarna radijskih sprejemnikov Iskra Sežana. Tanja Jakomin Kocjančič in Barbara Čepirlo sta za oddajo Primorski kraj in ljudje poiskali nekaj sogovornikov, ki so bili zaposleni v teh tovarnah.
Erma
V Šmarjah pri Kopru so radijske sprejemnike najprej začeli sestavljati v mali dvorani kulturnega doma. Nato so zgradili tovarno elektro-radio-mehanike Erma. Nastajanje tovarne v opuščenem hlevu zadruge je spremljal domačin Elizej Debernardi: "Spominjam se, ko sem bil še šolarček, ker je oče tam delal, kako so navaden hlev morali predelati v tovarno z vso infrastrukturo. Tudi vodo so morali pripeljati gor, črpati so jo morali na skoraj 400 metrov višine."
Zaposlile so se predvsem ženske
Med prvimi zaposlenimi sta bila električar Mario Viler, ki doma še vedno hrani dva Ermina radijska sprejemnika, in njegova žena Julijana, ki je povedala: "Začela sem leta 1955. Izdelovali smo radio aparate. Imeli smo vsak svoje delo. Jaz sem bila na dvanajsti operaciji." "To je bil tekoči trak," je pripomnil mož. Leta 1955 se jima je v tovarni pridružil tudi Bruno Savarin. Od takrat se spominja: "Večinoma so bile ženske. Če je bil kdo od moških, je bil bolj transportni delavec kot kaj drugega. Bilo je še nekaj mojstrov, ki so učili te ženske in opazovali, kako delajo."
Malo drugih radijskih aparatov
V Ermi so izdelovali sprejemnike Piran RS2, Šmarje USA, Izola RS1, Portorož RS3, Izola RS7, Piran 58RS8 in Koper S5A. Po licenci madžarskega Oriona so izdelovali tudi baterijski prenosni sprejemnik, ki je bil za takratne čase vrhunski dosežek za našo avdio tehniko, je povedal Elizej Debernardi in dodal: "Ti sprejemniki so takrat zapolnili naš prostor. Na našem območju namreč takrat ni bilo sprejemnikov, razen nekaj v Šmarjah in mogoče še kakšnega po vaseh. To so bili sprejemniki, prinešeni iz Italije, znamke Geloso, v glavnem. Vsi ostali smo imeli v vasi en sprejemnik češke proizvodnje, tipa Kosmaj, pri katerem so se vsi zgrinjali in poslušali. Najbolj zanimive so bile nogometne tekme."
Važna je bila oblika
Aparati so bili različnih oblik, vgrajeni so bili v različne kasete, je pojasnil Debernardi: "Ne mislim na magnetofonsko kaseto, ampak kaseto kot škatlo, leseno akustično resonančno škatlo. Za kupca je bila v 90 odstotkih pomembna oblika škatle. Kot pri avtomobilu, ki ne sme imeti nobene pike, ko se ga lakira, tako radijska škatla ni smela biti nedodelana." Vrhunec je bil koncertni sprejemnik Portorož, ki je bil načrtovan kot del hišne opreme, imel je obliko omarice. Imel je gramofon, radijski koncertni sprejemnik in spodaj prostor za plošče. "Glavni izdelek je bila ta škatla. Dogajalo se je, da so isti sprejemnik vgradili v drugačno škatlo in je šel ven po drugačni ceni, tako, da je trgovina s tem služila. V tem primeru so imeli glavno vlogo, ne vem kako bi jih imenoval, mizarji ali pa konstruktorji teh kaset, ki so jih morali oblikovati tako, da je artikel dobil svojo ceno na tržišču."
Do surovin tudi s tihotapljenjem
Med vzdrževalci ohišij v tovarni Erma je bil iznajdljivi domačin Avgust Kocjančič, ki si je prizadeval, da bi proizvodnja kljub začetnim težavam tekla nemoteno. "Delal sem pri Stilu (tovarna pohištva v Kopru, op. ur.), zaposlil sem se v tovarni Erma v letih 1956 in 57. Direktor Štravs mi je rekel: ti lahko greš proč, ampak jaz ti nikoli ne bom dal knjižice, ker ti boš prišel nazaj. Delal sem kot mizar. Vzdrževal sem te kasete. Hodil sem tudi v Pulo, v tovarno 5. maj, ki je delala kasete za Ermo. Naenkrat se ni dalo več dobiti teh kaset. Niso jih mogli več pošiljati. Direktor me je poklical v pisarno, pod nujno. Rekel mi je: poslušaj, ti, Gušto, boš rešil ta problem, našo proizvodnjo in proizvodnjo v Puli. Vprašal sem, na kakšen način. Vprašal me je, če imam propustnico. Rekel sem, da jo imam. Potem je rekel: slišal sem, da imaš tudi vespo. Točno. Ti, mi je rekel, moraš prinesti, prešvercati, iz Trsta vsaj dva kilograma zlate bronze. Ta zlata bronza se je mešala z nitro lakom in so jo v tovarni potem brizgali na okvirčke teh kaset. Jaz sem to potem tudi naredil. Tovarna mi je plačala, niti ne v zlatu, še več. Da ne govorimo o tovarni 5. maj v Puli, kjer sem jim bil več dni na razpolago. Tudi oni so mi to pošteno plačali. Tako so oni lahko kasete naredili, jih lakirali. Zvozili smo jih v Ermo, v Šmarje. Ljudje so imeli delo, da so dajali radie v te kasete in prodaja je šla normalno naprej. Še vedno se spominjam na to vespo, ker ima svojo zgodovino. Že od malega sem imel rad vozila. Pred zimo sem varčeval, da bi si kupil plašč, kapot. Odločil sem, da si kupim vespo, ker sem rekel: meni pozimi ni mraz. S to vespo sem naredil to delo. Za tovarno, ampak v strahu. To sem skrival in v luč, ob karburatorju, nekaj v gumo, nekaj v žep, da sem to lahko prinesel."
Iskra
Polde Renčelj iz Orleka je dolgo delal v sežanski Iskri. O svojih spominih je povedal: "Delali smo trdo in veliko. To je bil boj za obstanek. Vsak mesec je bilo malo boljše. Bolj, kot so vlekla tržišča, lepše se je prodajalo. In kvaliteta je bila v redu." Zato Iskra ni prodajala radijskih aparatov samo na Krasu, niti ne samo v Jugoslaviji. "Izvažali so jih v Nemčijo in v Afriko, večinoma. Tudi v Italijo nekaj malega, ampak tam je bilo tržišče bolj zaprto." V tistih letih je imela skoraj vsaka družina en radio: "Večinoma, da, in še to so si ljudje težko privoščili, ker je so bili radijski aparati precej dragi. V Sežani so izdelovali aparate Kras, Bistra, Savica, Istra, Triglav, Soča, Planica, Bohinj, Bled, Ljubljana in Portorož. Nabolj pridajani model je bila Savica, delali so jih po 120 na dan. Triglavov, ki so imeli tudi gramofon, so naredili po 80 na dan. Na Krasu so prodajali predvsem Savice in Planice, saj so bili Triglavi trikrat dražji. "Ljudje si jih niso mogli privoščiti. Še za tisto, kar so kupili, so večinoma vzeli posojila," je pripomnil Renčelj. Zaposleni v sežanski Iskri so delali od šestih do 14., če je bilo nujno, pa je popoldne delala tudi druga izmena. Med zaposlenimi je bilo skoraj 80 odstotkov žensk, se spominja Renčelj, ki je delal v Iskri 18 let.