www.elektronik.si

[vilko]

Pozdravljeni vsi ljudje dobre volje.
Sem star, še živ, a smrt ni več daleč. In razmišljam o tem in onem.
Seveda, ko sem bil mlad, mi na misel ni prišlo, da bi razmišljal o smrti, sedaj pa kot da jo vidim pred seboj.
Ne iščem tolažbe, le rad bi si izbral dostojno smrt.
Dobronamerni in nežaljivi prispevki dobrodošli

[mosqito]

Sam se ob diagnozi, ki sem jo dobil letos marca in glede na to, da sem letnik 69 večkrat sprašujem o tem. Ampak sem ugotovil, da nima smisla. Okolici daješ namig da si “obupal”, sam pri sebi pa lahko samo nekaj premlevaš in to nikamor ne pelje. Se raje pošalim tu in tam. Recimo, ko sva šla ženo na pokopališče prižgat sinu svečko, sem rekel da se navajam na nov naslov. Drugače pa živi vsak dan, kot da ne bo jutri, nikoli ni tako slabo, da ne bi bilo lahko še slabše Ko je pa res hudo, pa si rečeš “saj bo” in greš dalje.

[Krampus]

Mare, odličen odgovor.

Če začneš vnaprej razmišljati, spraviš v stisko sebe in vso svojo okolico.
Bo, ko bo.

[MH]

Staršem in sploh starim staršem sem večkrat dejal, da so ujeli "jackpot", kar se tiče bivanja na Zemlji. Resda dedkom in babicam ni bilo niti približno lahko v povojnem obdobju, a generalno gledano je bila krivulja oz. trend dokaj konstantno navzgor.

Stari starši so imeli, če lahko temu rečem tako, privilegij, da so se poslovili v navzočnosti otrok, v domači hiši, nekateri pod prijetno dozo morfija. Če to ni eden lepših načinov za odhod ... menim pa, da večina ljudi nima oz. ne bo imelo takšne sreče.

O tem se je najbolj pametno pogovoriti z domačimi in tudi z osebnim zdravnikom, ko enkrat pride ta čas.

Če se vrnem na "jackpot", menim tudi, da glede na globalne spremembe (segrevanje, ekonomske situacije, vojne), mlajše generacije ne bomo imeli takšne sreče kot starejši.

[vilko]

Hvala, vsako mnenje je dobrodošlo in več mnenj tvori demokracijo.
Tudi jaz, ko se bil mlad ali vsaj ne star, nisem razmišljal o tem. In vidva sta vsaj 30 let mlajša. Pa vama nič ne zavidam. Saj poznata tisti odgovor na vprašanje 'ali si pomil posodo?' 'Ali si naredil to in to?' 'Oprosti, pozabil sem kot na smrt.'
A življenje ni vsem in vedno lepo. Ali vesta, da je v Sloveniji preko 300 samomorov letno? In kar je najbolj žalostno, to so pred vsem mladi in zdravi ljudje.

Če imata malo potrpljenja, bom razložil svoj pogled.
Svoboda je najbolj dragocen dar, ki ga država, skupnost dopušča posameznikom. Le ta bodi čim manj omejena, oziroma bodi omejena šele tam, ko zadane na svobodo sočloveka. In primarna svoboda človeka, ki bi morala biti zapisana v ustavi, je upravljanje s svojim lastnim telesom. Vse, kar se dogaja in je v notranjosti človeškega telesa je v ingerenci tega človeka, in nihče, ne država ne skupnosti ne sme prisiliti tega človeka v drugačno delo na tem telesu. In po pravici povedano, v Sloveniji smo tukaj zelo daleč tudi pred drugimi 'civiliziranimi in demokratičnimi' državami. Naše ženske imajo pravico do umetne oploditve, do abortusa, do zamenjave spola, druge nimajo. Kar se tega tiče sem srečen, da sem živel v Sloveniji.
Človek ima torej pravico do šolanja, izobrazbe, izbire poklica, svobodnega izražanja. Lepo.
Pa se vrnem k svobodi upravljanja s svojim telesom, do svobode do življenja. Življenje in smrt sta dve tesno povezani stvari kot dva konca iste vrvi. Imamo pravico do izbire življenja, nimamo pa pravice do izbire kraja, časa in načina smrti. No ja vsak ima pravico da skoči iz mostu ali pod vlak, a to je cinizem brez primere. V tretjem tisočletju bi farmacevti igraje izdelali tableto, ki samomorilcu pomagala do civilizirane, čiste, in morda celo lepe smrti. A ne smejo. Pravniki bi jih nemudoma strpali v zapor.
Predstavljajte si, da si lahko sami, brez pomoči, kot pri evtanaziji, nabavite tako črno tabletko, in ko se odločite, da imate vsega dovolj in da ste okolici kot voda v čevlju, se pražnje oblečete, se usedete za mizo, napišete pismo, se uležete v posteljo in spijete to črno tabletko morda s kozarcem vina. Tabletka bi vas na hitro uspavala v trden spanec in potem še naprej v smrt.
Bistveno je, da se odločite in izvedete sami, brez pomoči kogarkoli, ki bi ga potem strpali v zapor.

Mislim, da bi tudi to svobodo morali dobiti mi, čeprav je nimajo še nikjer, a še ni konec sveta.
In hvala, da ste s potrpljenjem brali moja paberkovanja.

[vpeter]

[MH]

Meni je bilo zmeraj hecno, kako razmeroma brez težav živali oz. hišne ljubljenčke uspavamo, da "se ne matrajo preveč", ljudi bi pa do onemoglosti držali žive, čeprav vidno trpijo. Zakaj in čemu je tako, gre kar močno v filozofske debate. Naj kdo drug odpre fronto, če mu je volja

Zdi se mi, da kot družba dajemo premalo pomena bogatemu znanju, izkušnjam in modrosti, ki jo imate "starejši mladinci". Na marsikaterem področju, kjer sem kot mladinec "zelen", so mi že mnogokrat prav prišli nasveti starejših, ko sem rabil pomoč.

V Evropi, če prav razumem, je aktivna evtanazija dovoljena in legalna npr. v Španiji in Švici. https://en.wikipedia.org/wiki/Legality_of_euthanasia (pobrskaj nižje, kjer imaš evropske države)

Citiram:

[mucek]

Zelo zanimiva tema in ja, menim da je pogovor o smrti pri nas velik tabu.

Glede zmoznosti odlocanja o koncanju zivljenja menim, da smo trenutno kot druzba se mnogo premalo zreli, da bi se lahko podali v te vode. Menim, da je manj takih, ki bi dejansko storili ta korak zavestno in premisljeno, kot pa moznih zlorab.
Najbolj custvenih - zal poznam kar nekaj primerov, ko so dali (ne bom kaj dosti olepsaval) svojim "starim" jasno vedeti, da bi bilo se najbolje in najceneje, ce bi umrli. In vem za par takih, ki bi to dejansko storili - za mir v bajti in da bo ta mladim lepse. Ravno prej omenjena evtanazija zivali je lep primer: odgovorni lastniki bodo za zival poskrbeli tudi, ce bo bolna. A ko postane zdravljenje predrago ... (antologijo z evtanazijo pri ljudeh najdi sam)
Tudi financno bo hitro prislo do situacije, ko bo moral nekdo tehtati npr
med tem, da komplet druzina proda hiso in gre na cesto ali pa nekdo ostane brez zdravljenja in umre. No, pa saj to se ze dogaja!

Lp, G

[vilko]

Uh, kar precej misli ste mi nadrobili, žal tudi moja glava ne more več shraniti vse informacije, zato bo ta moj prispevek malo zmeden.

Prvo:ne mislim na evtanazijo, kot jo ima v mislih večina. Evtanazija je samomor s pomočjo zdravnikov in pride v poštev šele, ko si tako za nič, da nisi v stanju nabaviti in vzeti tabletke, kot sem opisal. Zdravniki in vsi ki sodelujejo pri evtanaziji riskirajo svojo svobodo, kariero in morda še kaj. Nisem proti, sem za. Ko je situacija tako zavožena, da je možna evtanazija, je to edini izhod. Zdravniki so nekako cepljenji, da ohranjajo življenje in ne da ga končajo. Mislim, da zdravniki, smrt pacienta občutijo kot poraz. Zato nočem zdravnike vključevati v moje probleme.

Drugo: iz vaših mnenje povzamem, da vam je tema nekako tuja, odvratna, kot bi govoril kaplan o hudiču. Predpostavljam, da ste mladi, vsaj 30 let mlajši od mene in je potem naravno, da zdrav človek ne razmišlja o tem. Prvič sem o tem začel razmišljati, ko je bila moja tašča, sicer ljubljena tašča pred mnogimi leti z zlomljenima kolkoma v domu ostarelih in je jokala:'Oh, zakaj me ljubi Bog ne vzame k sebi!' Jaz osebno ne verjamem ne v boga ne v hudiča temveč v fiziko,kemijo, verjetnostni račun in elektriko.In moja vera mi pravi, če sam ne bom našel civiliziranega načina oditi, bodo za to poskrbela moja božanstva. Obležal bom v lastnem blatu, mrzel, bled kot kreda, odprtih brezzobih ust in ko bo pogrebec prišel, mi bo s trakom privezal čeljust tako, da bodo usta zaprta.

Tretje: Seveda bo to bolečina za vse, ki me imajo radi. A to bi bila tudi, če bi umrl kot sem opisal pod drugo. A ne vi bilo lepše, če me najdejo v moji postelji z nasmehom na obrazu, in bodo lahko rekli, umrl je mirno v spanju.

Četrto: Šel sem na spletno stran, ki si jo MH predlagal, a sem se izgubil v angleškem tekstu, in moja glava tudi obsežnih tekstov ne prebavlja več. Če ti ni odveč, mi podaj ključne misli tega športnika.
In ja: Tudi mladi in srednjih le imajo probleme in marsikdo si jih poizkusi rešiti s samomorom. No za njih samo ta nasvet: Potrpljenje, mlad si in pred teboj je še dolgo življenje. In če si bolan, razmisli, morda je vredno vzrajati: medicina stalno razvija nova znanja in lahko se zgodi, da bodo čez kako leto ali več našli 'penicilin' za tvoj slučaj. Seveda, če ne boli preveč.

[prel1]

Zame na kratko je od spočetja in rojstvo tudi začetek umiranja, življenje samo je tako razmerje med razvojem in umiranjem.Ko umiranje dobi absolutno prevlado je zaznamovano s smrtjo. Tako da umiranje je lahko kratek ali dolgotrajen proces.
Tekom let se različne regeneracije ali samoozdravitveni procesi obrabijo in tako ene odpovedo prej ene kasneje.

[MH]

[MH]

[MH]

[grega09]

Razlog je, da se ne pogovarjajo o delitvi ravno v tem, da je težko o smrti govoriti, ko so še živi. Nekaj v smeri, da bi nas mladi radi pokopali, pa sploh ne gre za to. Tega se pa pri nas kar veliko nabira, tudi sam zdaj vidim. V širši družini sami problemi z odnosi zaradi premoženja. Pa na koncu v večini primerov nič posebnega glede količine imetja, samo tako pač je. Rak rana naše družbe. Tudi nekih novic, ko kdo koga pospravi na drug svet zaradi teh nedorešenih stvari, je vedno več.

[Krampus]

Ena od stvari, ki jo lahko vnaprej določiš (treba poiskati), je da ne dovoliš oživljanja.
Mislim, da je to trenutno v naši zakonodaji zadnje, kar se lahko odločiš sam.
Kolikor vem je to izjava pri svojem zdravniku, ki se vpiše v dokumentacijo.

Veš je pa tako
Imam mamo, ki je dementna (počasi, skoraj neopazno se je začelo pred 7 leti).
Trenutno je v fazi, da si ne zapomni zadnje minute pogovora in vse nazaj.
Spomni se življenja pred 20 leti, novejšega več ne.
Trenutno je še vedno mobilna, se sama umije, obleče, naje.
Ve še poklicati po telefonu, ampak.
Ko odidem od nje v domu, se zgodi, da ne pridem niti do izhoda, pa me že kliče, če bom kaj prišel....
Vsako krat, ko sem na obisku (3 X na teden), mi pravi da bi rada umrla (že 3 leta)

Ali bi ji moral dovoliti, da sama odloča?
Ali bi ji moral dovoliti, da si kupi črno tabletko?

Dokler si priseben, se lahko odločiš za neko vrsto "samomora" ampak je kar komplicirano.
To je članek o eni moji znanki, ki je šla skozi vse postopke.
Nevenka Čurin