www.elektronik.si

[Gost]

Teh naluknjanih kartic se tudi jaz spomnim iz nekega skladišča ... mislim da tobačne. Na odprodaji pa sem kupil stroj za luknjanje teh kartic, ki sem ga predelal v navijalni stroj za tuljave motorčkov in transformatorjev.

Še bolj pa se spomnim naluknjanih trakov kakršni so na @aly-jevi sliki iz nekega orodjarskega avtomata, ki sem mu pred leti slučajno servisiral servo in koračne pogone.
Ko sem prvič videl tiste kolute z naluknjanim papirjem na elektro omarici mi je bilo kar nerodno naglas vprašat čemu služijo , čeprav sem bil v njihov namen že 99% prepričan. Potem so stroj zagnali, trak je za vsak obdelovanec zdrdral preko fotoceličnega čitalca s cevasto žarnico kakršna je bila na stropu kabine yugota ... in pisalo se je leto 2000.

[Iztok]

Ne vem sicer kako mi je uspelo ... ampak sedaj sem po novem tudi @Gost.

[jur]

Luknjane kartice na sliki imajo maksimalno kapaciteto 80 (osemdeset) znakov po 12 bitov. Prvi je luknjane kartice praktično uporabil za računanje Herman Hollerith. IBM jih je predelal tako, da so postale luknje štirioglate in jih je zaradi tega šlo več na enako velikost kartice. Odpornost podatkov na karticah je neverjetna. Pred časom sem na čitalcu kartic (bil je zadnji delujoč daleč naokoli) bral kartice, ki so ostale po požaru. Bile so premočene od vode in na robu pooglenele. Vsi podatki na modernih medijih so izginili, kartice pa so ostale. Ker včasih ni bilo LED diod oziroma dovolj majhnih žarnic, je IBM v luknjačih/duplikatorji kartic uporabil optična vlakna. Do vsake od dvanajstih fotocelic pred luknjicami v kartici je prišel debel snop optičnih vlaken, ki so bila združena napajana z žarnico od kino projektorja.

Napredek je bil, ko je Burroughs izumil naprednejšo kartico. Imela je kapaciteto 96 (šestindevetdeset) bajtov in je bila približno pol manjša. To pomeni, da se je kapaciteta več kot podvojila glede na fizično velikost medija.

Jur

[s57bic]

Pa še nekaj zanimivega z moje strani.

Procesorski box s spominom in njegov napajalnik.

lp, Jože.

[Jaka57]

[jur]

...Na Vegovi je bil svoje čase čarunalnik Z?? ...
Z?? = Zuse (Izdelovalec Konrad Zuse)

Jur

[VolkD]

Saj ni res, ampak tudi tistega sem tja postavljal jaz..

Sicer ne vem v katerih prostorih si ga videl. Prvotno je bil v kleti. Prostori so bili najprej namenjeni konstruktorjem. Društvo sem ustanovil in ga vodil prva tri leta. V zadnjem letu sem mnogo sodeloval s sedaj že upokojenim profesor Klopčičem. Skupaj sva ta računalnik dobesedno "iztrgala" iz prahu in pozabe zaprašenih skladišč Iskre. Podoben računalnil je skoraj istočasno končal v muzeju Bistra. Žal o njem kasneje ni bilo več nikakršne sledi.

Postavili smo ga v kletnih prostorih. Pri transportu se je zgodilo kar nekaj stvari. Dijaki so ukradli precej kartic, ki pa so bile nujne za delo celotne mašinerije.
Pr. Kopčič je bil dober priholog. Primerna okrožnica je povzročila, da se je večina kartic "čudežno" pojavila na stopnišču. Tudi prask in celo malo resnejša poškodba je bila. Omare sploh niso bile lahke.

Kakorkoli stvar smo začeli oživljati in naleteli smo na resne težave. Stvar ni in ni hotela delati. V pomoč nam je priskočil nekdo (imena se žal ne spominjam), ki je v Iskri delal na tem projektu. V nekaj urah je stvar živela.

Računalnik je imel 2 omari z elektroniko. V zgornjem delu omare so bili napajalniki. Spodnji del so bile kartice na konektorje. Stvar je bila tranzistorska. RTL logika. Tranzistorji so bili germanijevi . Če me spomin ne vara 2N395.
Zraven teh dveh omar je bil boben. To je enota, ki se danes kljub nekaterim velikim prednostim ne uporablja več. Boben je razen spomina za programe in podatke, dajal računalniku tudi takt (uro). Vhodno izhodna enota je bil teleprinter in /ali teleprinterski luknjani trak. Tudi optični (običajno so mehanski) čitalec luknjanega traku je bil tam. Lepota oprtičnega je bila njegova hitrost. No, ko si pospravljal že prečitan trak si tovrstno lepoto nemalokrat preklel. Trak je švisnil skozi čitalec in v velikem loku končal na tleh. Lovljenje je lahko povzročilo kvečjemu ureznino.
K celotni opremi je seveda spadala še konzola. To je bil za današnje pojme gromozansko velik pult. Vsak flip-flop v registrih je imel tu en velik gumb. Za gumbom pa je bila majhna žarnica.

Organitacija računalnika je bila serijska. To pomeni, da so se podatki iz registra v register "pretakali " serijsko in ne paralelno, kot je to dandanašnji v navadi.
Zadnji Q registra A je bil speljan celo na audio.
Z računalnikom smo dobili tudi precej servisne opreme in materiala. Mislim, da je nekaj 2N395 vzorcev še sedaj v moji lasti. Pod servisno opremo mislim predcsem trakove s programi.
In en trak mi je še posebno ostal v spominu. Vseboval je program, ki je celoten računalnik spremenil v klarinet !!!!
Več kot 5 min dolga skladba je v vseh prisotnih pustila neverjeten dojem. Ko je bilo konec smo še kake pol minute stali in se gledali. Potem je nekdo rekel :"še enkrat".
To je delček mojih spominov na Z23 , kakor je bilo stroju uradno ime.

[VolkD]

Računalnik so v poznejših letih prenesli v pritličje. Nimam podatka točno kdaj. Tudi profesorja Klemenčiča ne poznam. Obstaja pa možnost, da se gre za napačno interpretacijo priimka. Klopčič je 100% pravilno, saj še sedaj vzdržujeva stike.

Mogoče bi pa tudi on lahko kaj več povedaj o tem stroju.

[jur]

Od tistega Zuseja imam en kabel. Še danes je presenetljivo mehak za svojo debelino. Dal mi ga je Franci Klopčič.

Jur

[VolkD]

Evo jur, imava skupnega znanca..

[Jaka57]

Seveda (teta Roza pač dela svoje) Klopčič je pravilno, pa tudi njegova žena nas je učila.
Kar se pa tiče kleti (kjer smo kadili) je bila pa zelo zanimiva štorija okoli tega računalnika, ali kako s(m)o kradli kompletne module (flip-flope) zaradi tranzistorjev na njih.

[Djurodrljaca]

[s57bic]

Pri Klopčiču smo se učili tudi Fortran. Tako neobvezno. Kartice smo hodili luknjat na luknjač v klet iste zgradbe na Vegovi, samo na drugi vhod. Tam je bil nek oddelek republiškega računalniškega centra. Ko je imel operater čas, je spustil kartice skozi. Če je bil program v redu, je prišel print programa in rezultat, če ni bil v redu, pa je prišel spisek napak.
Fortran smo se učili tudi iz Zakrajškove knjige Fortran.Bil je profesor na mat. faksu.
Zuseja se bežno spomnim, ko je Klopčič zalaufal mašino in nam kazal boben ( drum), ter migotanje lučk na konzoli. Pa afere z izginulimi moduli. Ta reč je bila v kleti in še ne čisto delujoča.
Spomnim se še responder sistema za preverjanje znanja v učilnici. Vsak učenec je imel na mizi škatljo s pretikalom za kakšnih 4do6 mest. Ne vem točno. Učitelj pa je imel konzolo na svoji mizi, kjer so se zbrali podatki o temu kdo je nastavil kakšno kombinacijo na svoji mizi. Vsako vprašanje je imelo nekaj odgovorov. A,B,C,D. Tako je učitelj takoj videl odgovore vseh učencev.

Klopčiča se spomnem tudi po temu, da mi je zadnjo uro v četrtem letniku namesto zaključne petice dal dvojko - po protestu trojko. In to samo zato ker sem med njegovim spraševanjem cvekarjev, s sosedom spregovoril par besed o nekem Fortranskem programu. To mu zamerim še sedaj, čeprav je bil odličen strokovnjak in sva bila kasneje v Delti sodelavca. Pa ni zdržal dolgo brez dijakov ( v firmi ni mogel imeti zadnje besede), saj je po par letih odšel nazaj na Vegovo.

Lp, Jože.

[VolkD]

[jur]