www.elektronik.si

[damo]

Rad bi poboljšal karakteristiko senzorja, zato bi naredil tabelo z 11 kalibracijskimi točkami in interpolacijo. Sicer mi je princip jasen, bi pa bilo dobrodošlo drugo mnenje, mogoče kaj preveč kompliciram ali pa narobe razmišljam...

Torej, senzor mi daje digitalen 15 bitni podatek za območje 0-100%.

Imel bi polje true_val[10], katero vsebuje teoretične vrednosti za točke 0-100% vhodne veličine.

Vsakem senzorju bi dodal polej sensor_val[10], ki vsebuje izhodne vrednosti pri simulaciji vhodne veličine 0-100% v korakih po 10%.

Pravo vrednost bi izračunal tako, da bi najprej ugotovil, v kateri segment (po 10%) spada trenutna merilna točka, nato pa bi interpoliral glede na dejanske vrednosti pri spodnji in zgornji meji tega segmenta. Pri tem privzamem, da je napaka v posameznem segmentu (po 10% območja) linearna.

teoretična digitalna izhodna vrednost pri 0%: 3277, pri 100% 29491
read_val - trenutni digitalni rezultat iz senzorja
comp_val - kompenzirana digitalna vrednost

[psevdonim]

[damo]

Ni skrivnost , konkretno se (zaenkrat) gre za tlačni senzor HPSD4000. Rad ga umeril v 10 točkah in s tem izboljšal točnost meritve.

[psevdonim]

zgleda, da ima digitalni in analogni izhod. Jaz bi narisal čim bolj natančno/podrobno vhodno-izhodno karakteristiko (vhodni tlak proti izhodni napetosti) in potem to dal nekemu matematiku da zadevo matematično opiše. Tako se je naredilo za lambda sondo, ki ima odziv po Nernstovi formuli, a ta vsebuje eksponente in logaritme, ki pa se jih v krmilnik ni dalo vpisati, potem pa je to matematik predelal v množenje in deljenje.

[damo]

Ja, samo vsak senzor ima svojo karakteristiko. In za vsako, ko bi senzor kalibriral, bi moral iskati novo enačbo in jo programirat.

V praksi se to naredi (videno na večih profi zadevah), da lineariziraš senzor v 10 točkah, kar poskušam jaz zdaj sprogramirat. Senzorju zadajaš vhodno veličino (v tem primeru tlak) ter potrjuješ, izmerjene točke se pa zapišejo v eeprom.

[Musty]

Lahko še izračun nekoliko zakompliciraš tako, da za vsako meritev poračunaš na toliko % se nahaja od celotne skale in potem izračunaš kalibracijsko vrednost iz 10% točke nad in pod meritvijo, seveda v razmerju.

Tole lahko še nekoliko izboljša natančnost saj se kalibracijske konstante spreminjajo zvezno.

Pristop se mi zdi povsem primeren, narediš še avtomatiko za kalibracijo in je.

[Sigi]

Tudi meni se zdi OK, sam tako tabelo uporabljam za preračun rezultata analogne meritve senzorja tipa KTY v stopinje celzija.

lp

[.]

Brisana vsebina odstranjenega uporabnika.

[aly]

Jaz tudi delam odsekovno linearno korekcijo. Podoben princip kot tvoj.
Tabela je sestavljena iz N+1 parov X in Y (vrednost in korekcija). Ti imaš v tabeli vhodne in izhodne vrednosti, jaz pa samo vhodne in vrednost napake. S tem privarčujem nekaj prostora pri dolgih tabelah, saj je vhod 32-bit, korekcija pa samo 8 bitov.

[igo]

Hitre odločitve za osnovno določanje smeri in velikosti odziva je možno sprejemati tudi na podlagi 8-bitnega vhoda (zgornjih 8 bitov), tabele 10 točnih vrednosti (kalibracija) in tabele 9 8-bitnih vrednosti napake na sredini odsekov (izračunaš jih v Excel-u).

Ko bi imel MCU čas, bi pa izračunal točne vrednosti iz vseh vhodnih bitov in se ustrezno odzval.

Jaz bi krivuljo opisal s polinomom, ki gre skozi 10 znanih točk.

Precej dober približek krivulji je tudi krožnica, ki gre skozi 3 sosednje kalibrirane točke.
1,2,3;2,3,4;3,4,5;4,5,6;5,6,7;6,7,8;7,8,9;8,9,10
Rabiš tabelo sinusov, tabelo polmerov krožnic in tabelo središč krožnic (obe izračuna jih Excel).

Seveda moraš Excelu "dopovedati", kako naj iz 10 vnešenih vrednosti izračuna vse ostale tabele, a izračun je na ravni linearnih funkcij, premic y=ax+b skozi znane točke(x,y), razpolovišč daljic, ... S parimi vmesnimi izračuni po korakih dobiš vse potrebno.

V skrajnem primeru bi že na računalniku iz 10 točnih izračunal 256 vrednosti za pretvorbo v linearno funkcijo in jih vnesel v tabelo v MCU.

[plesec]

Polinomi višjih redov (kar 10 sigurno je) so lahko zelo zelo nepredvidljivi. Matematično gledano je vse ok, v praksi pa se zaradi zaokroževanja pridela hude napake.

Problem je ker so prispevki posameznih potenc lahko ali pozitivni ali negativni. In pri veliki potenci so posamezni členi zelo veliki - Zelo podvrženi napaki zaokroževanja.
Sem imel nokoč v excelu tak problem. Naredim graf. V njem zrišem polinom skozi točke. Napišem v graf še enačbo polinoma. Potem konstante iz te enačbe uporabim. Pri tem sem vzel recimo konstante samo na 5 mest natančno . Huda napaka ....


Tako da ja odsekoma linearno je kar vredu. Pa še to je vprašanje če je vredno truda. Histereze, dolgotrajnega lezenja se tako ne izloči.

[.]

Brisana vsebina odstranjenega uporabnika.

[damo]